Janez Klešnik
Rojen 24.2.1945 v Sneberjah.
Velik ljubitelj Velike planin. Leta 1976 lastnoročno - s pomočjo družine, svojih staršev in prijateljev začel graditi bajto na Veliki planini. Dokončal jo je do leta 1980. Pomenila mu je sprostitev in s svojo družino je preživel veliko lepih trenutkov na planini.
Velik ljubitelj Velike planin. Leta 1976 lastnoročno - s pomočjo družine, svojih staršev in prijateljev začel graditi bajto na Veliki planini. Dokončal jo je do leta 1980. Pomenila mu je sprostitev in s svojo družino je preživel veliko lepih trenutkov na planini.
Znal je živeti z naravo, saj je poleg smučanja pozimi veliko prehodil. Nabiral je gobe, celo take, ki jih le redko kdo pozna in nekateri veste, da je potem tudi rad kaj dobrega skuhal
Leta 1990 je prenavljal streho svoje bajte in doživel velik šok, saj je hiša zgorela pred njegovimi očmi!
Leta 1992 je začel s ponovno gradnjo bajte na Veliki planini!
Spet je družina prijela za delo in s pomočjo prijateljev so postavili novo bajto!
Planino je obiskoval vsak prosti trenutek v svojem življenju, kar dokazujejo tudi letne karte za nihalko.
Do upokojitve je delal kot komercialist pri Napredku Domžale, po zasluženi upokojitvi pa je praktično večino časa želel preživeti na planini in zadnja leta dejansko več kot 300 dni na leto preživel na njej, kar je verjetno največ med vsemi člani društva Rigelj, katerega ustanovni član je bil.
Sodeloval je v vseh akcijah RD Rigelj in žrtvoval veliko svojega prostega časa za delo v dobro in razvoj Velike planine! Prijel je za vsako delo – kuhal je za udeležence piknika,
bil je strasten ljubitelj domače glasbe, kar je kazal z vneto podporo ženi pri učenju harmonike ter vedno aktivnim sodelovanjem pri tradicionalnem tekmovanju harmonikarjev na Veliki planini - vedno je pomagal pri organizaciji Tradicionalnega tekmovanja harmonikarjev,
pomagal pri organizaciji smučarskih tekmovanj,
skratka sodeloval na vseh sestankih RD Rigelj.
Upokojil se je leta 2006 in kot upokojenec preživel na planini več kot 320 dni na leto. Planino je poznal bolj kot marsikdo in to bo težko preseči Prav njegove so bile ideje kako ohraniti pristno naravo in kontakte med ljudmi. Bil je eden redkih ljudi, ki mu je največ pomenilo, da ima prijatelje, na katere se lahko zanese, mi pa smo vedno vedeli, da se lahko zanesemo nanj
Vedno smo se lahko oglasili pri njem, saj je bil pripravljen poklepetati z vsakim in izkazati gostoljublje, predvsem pa si je vzel čas in to so kvalitete, katere smo cenili.
Vse preveč namreč živimo drug mimo drugega in se nekako ne srečamo, pri njem pa je vsak imel občutek topline in nesebičnosti. Ponosno se je veselil tudi, da bo več časa preživel s svojim prvim vnučkom in ga navdušil kot malega nad planino.
Žal je bil upokojenec le slabi dve leti , saj se je 6.2.2008 z motornimi sanmi pripeljal do Jarškega doma, potožil, da se slabo počuti in reševalni helikopter ga je iztrgal iz objema njemu drage Velike planine, ter ga popeljal na zadnje tri dni življenja. Diagnoza je bila zelo slaba in 9.2.2008 so izklopili naprave za vzdrževanje življenjskih funkcij.
Izgubili smo prijatelja, motor društva Rigelj, človeka, ki je vedno nesebično pomagal!
Izgubili smo prijatelja, motor društva Rigelj, človeka, ki je vedno nesebično pomagal!
Spoštovali so njegovo voljo, da je pokopan na Veliki planini (njegov pepel je raztresen po planini) in kot prijatelji ti obljubimo, da se bomo tam še večkrat srečali.