Oprema bajte

  OPREMA BAJTE
 
Pastir si je opremo bajte večinoma napravil sam s skromnim orodjem in iz drevja v okolici, včasih pa je uporabil tudi kamen in travo.
 
Pohištvo
Stol za molžo in za zvečer je bil narejen s sekiro iz smreke. Večerni je imel samo dve nogi, da se je prekucnil, če je pastir zaspal. Med spanjem v oseku bi ga lahko napadla zver.   
Miza in stoli ter klopi, so že prva posledica modernizacije planinskega življenja, saj jih prvotno pastir ni imel. Sedeti je moral namreč nizko, kjer je bil zrak čist, više mu je dim silil v oči. Miza in stoli so nili bolj uporabni potem, ko so v bajte prišli gašoerčki in štedilniki. 
 
Tudi police za sir in kisanje mleka so bili domači izdelki. Razen tega je bil v notranjosti tudi pastirjev pograd z vrečo, napolnjeno s suho travo. Grelno površino pod katero je gorelo deblo, je predstavljal kamen sedounik. Tega so uporabljali, ker je dolgo ostal topel, tudi za sirjenje mleka.  
 
 Pinja za žokanje
 
Oprema za mlekarstvo in sirjenje
Nekoč lončene in lesene posode je zamenjala kovinska. 
 
pinja na žokanje
Obvezen kos opreme je žehtar za molžo. Nekoč je bil iz lesenih dog, danes je emajliran. Ima  eno  uho, ne nujno z luknjo. Po obliki mu je podoben škaf, ki ima dve ušesi z luknjo in je nekoliko večji, ker je služil za vodo in za hranjenje sirotke, s katero so krmili prašiče. Iz škafa so zajemali s korcem, ki je bil lahko tudi iz dog, majhen pa iz enega kosa lesa s kljuko, ki ga je držala obešenega na rob škafa.
  Žehtar
V skupino podsod z dogami sodi še brenta ali vedrnica, ki ima naramnice, da si jo pastir lahko oprta na rame.  Majhno vedro iz dog pa je umivavček ali rokomivček in so uporabljali, kot pove ime.
 Za vlaganje sira pa je bila, tudi iz dog, deža, ki je imela pokrov, s katerim so sir lahko močno stisnili. 
 
 
Za hrano in za kisanje mleka so uporabljali latvice (vatuce), keramične sklede značilnih oblik in različnih velikosti. Latvici podobno, a leseno z luknjami na dnu, pogosto umetelno rezljano, je torilo - skleda za odcejanje sira.
 
Pripomoček za izdelavo masla je pinja (pina) z medelom (medu). Enako ime ima v Furlaniji, verjetno po smreki, iz katere jih izdelujejo. Maslo v njej medejo, tako da ga žokajo. Pinja ima lahko še obliko so sodčka ali zabojčka, ki ima za medenje masla repetauko. Tako medenje je manj naporno kot žokanje.   
 
Pred kovinskimi so bili tudi noži in žlice leseni. Na primer nož za mešanje žgancev ali žlica posnemavka. Lesena je tudi psica - nož za ogrebanje pepela. Pa tudi coprniški nož, ki so ga - uporabljali za zdravljenje in za odganjanje zlih duhov. Imel je vrezana znamenja.
   
Rezljani modli za maslo
 
Za dušo in kras
V nekaterih kočah so imeli tudi bohkov kot, za okras bajte pa si je pastir nabral šopek rož, ki ga je hranil v lončku. Posebno lep okras bajte je bil rezljan kropivček za žegnano vodo pri vratih v kočo.  
 
Med opremo koče omenimo še otroške igračke cike in buše, iz rogovilastih vejic narejene kravice. Cike so bile manjše in drobne, buše pa debelejše. Bile so igrača in darilo za otroke, nekoč pa zelo verjetno tudi votivne figurice.