Flora
|
Rad grem v planine, je krasen razgled,
same lepote kam pade pogled, planinke in planike brstele bodo spet, obojim z veseljem odtrgal bi cvet. Korak za korakom mi tečejo sline. Ko miga pred mano v pokončne strmine, Ko se pripogne, mi zmanjka kisika ona pa reče: „U glej planika!“ (iz pesmi Velikoplanska) |
Danes je Velika planina skoraj do vrha porasla z redkim smrekovim gozdom. Nekoč se je po vsej planoti gozd že umaknil pašnikom. Če je zraslo kaj večjega, so pastirji porezali. Po otoplitvi klime, pa se planina spet bolj zarašča proti vrhu. Mehke zelene trate, od narave dane ali ustvarjene, so dober pogoj za pašo govedi. Ob skalovju najdemo še temno zeleno rušje, tako gosto, da je neprehodno, ki razpreda korenine in zadržuje zemljo pred plazenjem.
Med živalmi, ki jih na planini ni več, sodijo velike zveri - volkovi in medvedi. Ostali pa so spominki. Nanje spominja stolček za pastirja, nočnega čuvarja, ki je imel le dve nogi, da je na njem lahko sedel le buden. Med spanjem bi ga lahko napadla zver.
|
Predmet, ki je služil za zaščito pred volkovi je tudi grebenica. To je bila iz debele žice zvarjena ovratnica s tremi vrstami zob, ki so jo nataknili ovčarskemu psu, da ga ni mogel zadaviti volk.
|
 |
Na Ravnem hribu (Sv. Primož) je Volčja jama, kjer je bila nekoč past za volkove in medvede. Jama je bila pokrita z vejami. Ko je žival padla vanjo, so jo zvabili ven z mesom, nato pa potolkli s koli. Z znamenito sliko Kamnika Ex voto pa se je pastir v 18. stoletju zahvalil bogu za rešitev pred volkovi. Spomin na volkove ohranja tudi leta 1973 na Veliki planini posneti film Volk samotar, v katerem je, še otrok, igral Slavko Štimac. Ta kraj snemanja so menda izbrali zato, ker je za volka Velika planina avtohtono okolje.
Mad večjimi divjimi živalmi so divji prašiči. Redko jih vidimo, a opazimo njihove sledi, da so rili po vlažnih področjih planine in grdo obračali rušo. Med manjšimi živalmi pa so še lisice, ki so samo ponoči tako pogumne, da z okna snedo kak kos pozabljene hrane.
Tudi število pašne živine se je skrčilo. Nekoč so pasli konje, predvsem pa veliko ovac, med drobnico so se znašle tudi posamezne koze. Pa tudi pujsi so šli pogosto s pastirjem na planino. Govedo je zdaj različnih pasem, večje od cikastega in zato tudi večji jedec.
Zelo razširjeni med pticami so kavri ali krampovčki, to je vrsta kavk (Ryrrohocorax graculus). Domačini pravijo, da na planini ni veliko vrst ptic, manj kot v dolini. Med manjšimi pticami je zanimivo ljubek skalni plezalček (Tichodroma muraria), ki rad obletava navpične stene ali mogočna
skalovja.
Dolgo se na planini ni nič slišalo o polhih, ki imajo radi višje prostore in podstrešja lesenih stavb. Polhi so se leta 2013 v večjem številu pojavili v nekaterih turističnih kočah. Z nočnim hrupom in dnevnimi vragolijami so presenečali nevedne obiskovalce posebno v času suše, ko so bili žejni in so se prišli k ljudem odžejat v straniščno školjko.
 |
Zanimiv pa je tudi mali živalski svet v razpokah, votlinah in jamah. Med živalicami, k živijo samo na Veliki planini, omenimo podzemeljskega polža zospeum alpestre Freyer, imenovanega po biologu, ki ga je prvi opisal, našel pa ga je Fran Erjavec v Dovji griči.
|
Nekatere med njimi so endemiti, kot na primer kamniški luk (Allium kermesinum). Odkril ga je baron Nikomed Rastern (1840). Ime je dobil po Kamniku, čeprav so ga prvič našli drugje, a le na Veliki planini raste na taki nadmorski višini.
Kamniška murka
Rozavijoličasto cvetico srečamo na planini najpogosteje v mesecu juniju, ko krasi zelenice Velike planine. Za svoje osnovno rastišče je sicer izbrala sosednji Krvavec, vendar se najpogosteje pojavlja na Veliki planini. Prepoznavna je po svojih travam podobnih listih ter vijoličasto-rožnatih cvetovih v jajčasti obliki. Je edina od murk, ki je v seznam ogroženih rastlin uvrščena kot redka vrsta
Pozno poleti pa zorijo plodovi, zlasti borovnice, jagode, maline in brusnice, znane tudi kot netečje, iz katerega pripravimo slastne omake k mesnim obrokom, marmelade in sladke prelive. Kadar so dobri pogoji za gobe, je lahko obilna bera jurčkov, sirovk, peščenk in drugih gob.
Kratka rastna doba, ki traja od maja, če je že kopno, do avgusta, če leto ni premrzlo, omogoča le počasno rast sicer precej odpornih rastlin. Prvo cvetje še kuka iz snega, naslednje v juniju ob pesmih žužkov povsem pokrije planino v nepregledno preprogo življenja,nato pa cvetijo nekatere rože med skalovjem vse do slane. Zaradi hlastanja za življenjem so sokovi v rastlinju bolj gosti, bolj dišijo in vsebujejo več učinkovin, če so rastline zdravilne, ali kako drugače koristne.
Značilno planinsko podobo soustvarjajo viharniki, umrli macesni, ki jim je veter obril, kar se je obriti dalo, čas pa je les obarval srebrno. Kot skulpture dajejo planini poseben pogled, tudi potem, ko jih sile narave položijo na tla.
