Žičnice
ŽIČNICE
| Na Vel'ko planino res dolga je pot, se z gondolo vozi, že danes vsak trot. |
Se z gondolo pelje,
do Šimnovca gre, pa misli ta osel, da hribov’c je že. |
Prve žičnice so bile tovorne. Med njimi je bila posebej pomembna žičnica iz Črne na Malo planino, ki je pospešila gradnje domov in koč, s tem je bilo več možnosti za planinsko druženje in druge vrste turizma.
Ideja, da bi na Veliko planino napeljali potniško žičnico, sega v leto 1929. Takrat je v časopisu Jutro (št. 50) izšel članek, v katerem je avtor Kekca Josip Vandot predvideval, kaj bi pridobila planina, če bi imela žičnico: »Uživala bi svetovni ugled, tujski promet bi se dvignil z velikanskim zaletom, kar zna razsoden človek sam soditi«.
Kasnejše razprave o žičnici vsebujejo tudi dvome. Preveč ljudi bi lahko ogrozilo tako naravo kot tudi avtohtono življenje planine. Morda bi bilo bolje, če bi ostali pri dostopu na planino le v gojzarjih. Če pa bodo gradili žičnico, je potrebno število gostov omejevati, kar pomeni zmerne žičniške kapacitete. Kljub nekaterim pobudam za množični turizem, to zavedanje ni usahnilo vse do danes. Naprave ne smejo prepeljati »preveč« turistov. Nihalko so začeli graditi leta 1960, načrta za obe postaji pa je izdelal arhitekt Kopač, a so ju prikrojili in dodali protivetrna stekla. Odstranili so jih šele leta 2013 pri delni obnovi postaj.
Strojno pogonsko opremo za nihalko so izdelali v tovarni Stol, kjer so pod vodstvom inž. Štefula predelali pogonski del stare pomornice. Tudi večji del drugih delov strojnice, ki je skoraj brez okvar deloval od leta 1963 do leta 2011 je bil recikliran. Zaradi usklajevanja s tehničnimi normami, veljavnimi v EU, je občina Kamnik, lastnica družbe Velika planina - Zaklad narave, leta 2011 financirala novo strojnico, z njo pa se je med drugim za 2 minuti pospešil čas vožnje.
Še po 50 letih je to najdaljša nihalka brez vmesnega stebra v Evropi, ki premaguje višinsko razliko 859 m.
Nihalka je občutljiva na veter, zato jo morajo ob močnejšem severniku zaustaviti. Tako se lahko zgodi, da ostane na planini tudi po več sto ljudi. Zadnje čase organizirajo prevoze z avtomobili, čakajočim pa postrežejo v gostiščih, kar je zlasti za tujce posebno posebno doživetje.
Enosedežnico na Zeleni rob so odprli leta 1964, kasneje pa so jo zamenjali s staro dvosedežnico, kupljeno na Rogli. Tudi ta je tehnično dotrajala in zastarela glede na predpise v EU, zato je morala jeseni leta 2013 dokončno prenehati z obratovanjem. Čaka na odločitev občine, ali bodo postavili novo napravo, ali pa tudi sedežnice, ki je pozimi omogočala nekaj smučanja in dostop na vrh sankališča, ter do gostišč in turističnega naselja ne bo več.
Po letu 1990 se na Veliki in Mali planini pojavlja motorni promet, avtomobili vozijo k kočam, ker se je še povečalo, ko se je zaustavila nihalka. Skušajo vzpostaviti red, promet pa dovolijo samo službenim vozilom za servisne storitve. Z avtom se tako lahko vozijo elektrikarji, veterinarji, dimnikarji, skodlarji in prevozniki prtljage. V času, ko je pokvarjena nihalka stala, so se spet okrepile ideje o izgradnji redno vzdrževane in za uporabnike plačljive ceste.
