Pastirska koča
PASTIRSKA KOČA
Starosvetna zasilna bivališča v zavetju previsnih sten skalnih osamelcev v času antike zelo verjetno že postanejo dokaj udobne stavbe v kombinaciji kamna in l esa in vse bolj izrisujejo pravila in zakonitosti stavbne dediščine alpskega prostora.
Preprosti človek je s skromnimi orodji na izvirne načine oblikoval svoja bivališča v gorah … Kako daleč nazaj segajo temeljne zamisli tako popolne arhitekture kot je ovalna velokoplaninska bajta?
(po Francetu in Tonetu Cevcu)
Raziskovalci domnevajo, da so že staroselci bivali v bivališčih, podobnih današnji pastirski koči.
Bivališča v obliki stožca z ovalnim tlorisom so znana marsikje po svetu, npr. v Pamirju, v Bosni, Mehiki, v Istri in rudarska bivališča v bolivijskem visokogorju. Podobna so jim tudi nad 3000 let stara bivališča v Franciji (Brinhes) in v Grčiji (Smirna). Gre za obliko, ki je se je skozi čas verjetno izkazala kot zelo odporna v ekstremnem vremenu, kot je močan veter ali obremenitev strehe s snegom. Bila je preprosta za izgradnjo iz materiala v okolju. Obod je običajno iz kamna ali blata, streha pa iz trstike, platna, slame ali lesa.
Na Veliki planini sta na voljo kamen in les. Pa morda še ilovica, a ne nujno, za oblaganje tal in mašenje špranj med kamni. Vlasto Kopač je dejal, da je na vprašanje, zakaj je koča ovalna, pri pastirjih vedno dobil odgovor, da zaradi vetra.
Mlinarjev stan
Raziskovalci so prepričani, da se je velikoplaninska koča razvijala, a je že vsaj od 18. stol. v osnovi nespremenjena. Glede na dokazano poseljenost planine že v prazgodovini je verjetno rudiment starodavnega bivališča. Za zgodnejšo razvojno stopnjo koče velja bivališče ovčjega pastirja, znano kot Mlinarjev stan Za Koglom. Po rekonstrukciji se je suhi zid z naklonom 40 stopinj nadaljeval v streho iz skodel z enakim naklonom. Mlinarjev stan, ki je imel za pastirja 205x165 cm velik prostor, je raziskoval Kopač v pričakovanju, da bo dobil odgovor, kako se je razvijala bajta na Veliki planini.
Pogled na ovalno kočo s strani 
Pastirjeva izba je iz hlodov. Na vogalih so bili medsebojno vezani. Znani sta dve vezavi: na križ in na miš. Pri prvi so hlode zarezovali, da so sedli drug na drugega. Pri drugem pa trdnost vezavi dajejo leseni mozniki, ki so zataknjeni v utore na hlodu.
Plot iz strgač (tanjšega dela smrekovih debel z rogovilami)
Andrej Močnik, gospodar na Preski v Bistričici, zato je imel vzdevek Preskar, je bil prepričan, da je šotorasta lesena bajta z živim ognjem na ognjišču – ob njem se je premražen in premočen hitro ogrel in posušil – edina pravšnja za prebivanje, pastirska opravila in za živino. Takšna bajta ima po njegovem še nekaj dobrih strani: temačna je, za hrambo mleka najprimernejša, zaradi dima v njej ni muh in v njej se tudi ne »gnetejo turisti«. »Mejmiš,« je dejal Andrej, »tole je edina ta prava pastirska bajta, ker se v njej kadi: turist le pri vratih not pogleda, pa že gre!« Bil je zadnji med pastirji na Planini in se je najbolje počutil v zadimljeni velikoplaninski bajti.
Tudi Preskarjeva bajta je med vojno pogorela. Andrej se je s sinom in hčerjo ter tesarjem Jožovim Tonetom lotil dela na pogorišču. »Maja 1945 so v Koželovem zglavju podrli smreke, potesali platnjake, nažagali podnice, oklestili in obelili lopnike ter jih na koncu zarobili, nasekali late, nadrli skodle in "na stare kamne in staro zidajne" postavili prav tako ovalno bajto, kot je bila prejšnja, v kakršni je Preskar planoval od mladih let. »Dela so Preskarjevi dokončali do 29. junija – prvi na Velikem stanu – ko se po starem pašnem redu začne paša,« je zapisal arhitekt Kopač.
Preskarjeva bajta je ohranila tudi starinsko notranjo opremo. Kasneje je Spomeniškovarstvena služba
rešila ta relikt pastirske stavbne dediščine na Veliki planini pred predelavo, ki je dotlej že občutno
spremenila prvotno podobo bajt na Planini. Domači planinski tesarji so po Kopačevem načrtu in pod njegovim
vodstvom postavili Preskarju novo bajto in tako ohranili zadnjo velikoplaninsko ovalno ognjiščnico kakršne so
v tridesetih letih dvajsetega stoletja stale v pastirskih seliščih na Veliki, Mali in Gojški planini, na
Marjaninih njivah, Konjščici in Rzeniku.
Koče so zaradi večjega udobja in višje najemnine pri oddajanju bajtarjem dobivale »luksus« kot so štedilniki ali »tapete« - s časopisom in kartonom prelepljene špranje na stenah. Po letu 1970 so imele vse bajte, razen Preskarjeve, štedilnike in vgrajena okna.
Tudi za izpahnjeno steno (nagnjeno navzven) lope, ki se pojavi kasneje, koči pa vzame nekaj šotoraste podobe, je razlaga. Večja živina (govedo) je tako dobila več prostora, za ovce pa ga je bilo v piramidni obliki dovolj.
Lope so bile do leta 1930 odprte in namenjene izključno živini, notranji del pa je po tem letu dobil strop, a dim se je še vedno sukljal skozi streho, ker bajte niso imele dimnika.
V pastirjevem srednjem prostoru so bila tla pogosto prekrita z ilovico. K nujni opremi pastirjevega bivališča sodijo še pograd nasproti vrat, odprto ognjišče brez dimnika v kotu pri vratih, police za mleko ob stranskih stenah in iz debla stesano korito za snežnico. Zanimivost koče je pomična skodla na prisojni strani strehe. Skoznjo je prihajala svetloba, v dežju pa si je pastir nastregel deževnico »za ene žgance«. Lina se je zapirala »na smuk« (drsno).
